Projekt predvsem povezuje in ne razdružuje

Tadej Kobal je leta 2017 kot 16-letni dijak v Slapu pri Vipavi pomagal pri ustanovitvi vaške knjižnice. Prvotno je bila ta namenjena otrokom, a ker v Slapu nimajo prostora za druženje, so prostor z odprtimi rokami sprejeli tudi odrasli. Projekt temelji na prostovoljstvu, kar daje knjižnici še posebej srčno noto.

(Vir: Osebni arhiv)

"Glede na to, da smo kupili samo eno izmed vseh 4000 knjig, ki jih imamo, je bilo zahtevanih finančnih sredstev za ta projekt izredno malo. Vse ostale knjige so nam namreč podarili."

Intervju s Tadejem Kobalom

Lahko za začetek na kratko opišete projekt, o katerem bomo govorili v nadaljevanju? Za kaj pravzaprav gre?

Slapska knjižnica je knjižnica, ki bazira na prostovoljnem delu. Prostovoljci smo jo odpri v vasi Slap, ki je od Vipave oddaljena približno dva kilometra. Sami jo tudi vodimo in urejamo. Zanimivo je, da je bila stavba, v kateri se knjižnica nahaja, postavljena udarniško, zato bi lahko rekli, da resnično živi skupaj s prebivalci tega kraja.

Kaj je torej motiv, zaradi katerega ste se projekta aktivno lotili?

Knjižnica je v resnici nastala v sklopu skupine z imenom Popoldan na Slapu, ki je del Škofijske Karitas Koper in deluje že petnajst let. V okviru tega programa smo se tako pred tremi leti zbrali na sestanku ob neformalnem dogodku in se pogovarjali o dejstvu, da v nekaterih vaseh že imajo podobne knjižnice, na primer v Senožečah ali Podnanosu. Posledično smo prišli do sklepa, da bi radi odprli lastno knjižnico tudi znotraj naše vasi. Za začetek smo okolico polepili s plakati, ki so ljudi seznanjali, da zbiramo knjige. Prvotna ideja je bila namreč ustvariti knjižnico za otroke in mladostnike, saj je program Popoldan na cesti (del širšega programa Popoldan na Slapu) namenjen predvsem tej ciljni skupini. Kasneje smo ugotovili, da prihajajo knjige za vse starostne skupine, zato smo idejo, in posledično tudi ponudbo, seveda razširili. Zdaj imamo knjige za vse starostne skupine in interese.

Omenili ste otroke in mladostnike. Ste morda ravno na tem področju prej videl manko knjižnega gradiva?

V osnovi knjižnica ni bila postavljena z namenom, da bi nagovarjala k branju, temveč z namenom, da bi spodbujala druženje. Služi namreč kot dopolnitev programa Popoldan na cesti, ki je posvečen otrokom in mladostnikom iz socialno šibkejših družin. Ukvarjamo se tudi s tistimi, ki se srečujejo s primeri nasilja v družini. Program, znotraj katerega se večinoma izvaja učna pomoč ter druge izobraževalne in športne delavnice, smo zato nadgradili še s knjigami. Otroci vsekakor več berejo, če imajo knjige na dosegu rok. Veseli smo, da v zadnjem obdobju k nam prihajajo tudi otroci z željo po knjigah, ki jih potrebujejo za opravljeno bralno značko.

Kje pa je bil pred knjižnico najbližji prostor, kjer so se ti otroci lahko srečevali, pogovarjali, dobili nasvete in brali?

Na Slapu takega prostora nimamo. Prav tako ni gostinskih lokalov, barov, osnovne šole in vrtca. Najbližja osnovna šola je v Vipavi, kjer je tudi knjižnica. Edini prostor, ki torej ljudem omogoča srečevanje, je postala bivša osnovna šola, ki smo jo zdaj preuredili v knjižnico. Tam se zato tudi zares veliko dogaja – volitve, sestanki, številni dogodki …

Ali je v primeru, da se nekomu porodi ideja, da bi v knjižnici organiziral dogodek, to mogoče in na koga se mora obrniti?

Ja, absolutno. Večinoma se ljudje še vseeno obračajo na krajevno skupnost ali pa na Vinarsko turistično društvo Slap, čeprav smo v vseh teh društvih praktično isti ljudje. Naša občina je namreč zelo majhna, ima samo 450 prebivalcev, zato so v vseh organizacijah pri nas aktivni večinoma isti ljudje, z izjemo vinarskega društva. Krajevna skupnost pravno formalno zato sicer lahko odda naš prostor komurkoli, ampak bo pred tem vselej vprašala tudi tiste, ki sodelujejo pri knjižnici, ali je to mogoče – in skoraj vedno je. S tem res ni problema, saj se redko zgodi, da bi se tam planirali dve stvari na isti dan.

Kdo pa je lastnik te stavbe?

Lastnik je občina, krajevna skupnost in Škofijska Karitas Koper preko programa Popoldan na cesti pa sta njeni brezplačni najemnici. Mi s tem programom načeloma nimamo stroškov, saj za tekoče stroške skrbi krajevna skupnost, za obnovo pa občina.

Od kod torej finančna sredstva za izvedbo projekta? 

Glede na to, da smo kupili samo eno izmed vseh 4000-ih knjig, ki jih imamo, je bilo zahtevanih finančnih sredstev za ta projekt izredno malo. Vse ostale knjige so nam namreč podarili. Denar smo potrebovali samo za nakup knjižnih polic, ki so nam v bistvu predstavljale največji strošek. Poleg prihrankov, ki so nam še ostali, smo prejeli tudi večjo donacijo s strani družine z vasi, ki nam je tako omogočila, da smo knjižnico bistveno razširili.

Koliko časa in znanja pa je terjal projekt? 

Pri ožjem delu projekta je sodelovalo vsaj deset mladih in nekaj starejših, katerih največji izziv je predstavljala prav organizacija. Na začetku smo se namreč tudi sami malo lovili in knjige prestavljali z ene police na drugo, vendar nam je na srečo kmalu priskočila na pomoč knjižničarka, ki je nato pomagala pri razvrščanju knjig na prava oziroma smiselna mesta. Kasneje je tudi sama postala zelo aktivna prostovoljka. Na ta način smo se tudi prostovoljci, ki prvotno nismo imeli znanja s tega področja, ogromno naučili.

Vam je še kaj drugega predstavljalo težave?

S samo ustanovitvijo knjižnice nismo imeli pretiranih težav, so se pa majhne nevšečnosti pojavile kasneje. Kmalu po njenem odprtju so namreč določeni ljudje postali zavistni. Kljub temu menim, da projekt predvsem povezuje in ne razdružuje, zato večjih težav na srečo nismo imeli. Splošno gledano je bil zelo dobro sprejet tako s strani občine, krajevne skupnosti kot tudi domačinov.

(Vir: Wix)

So torej vaščani zadovoljni z novimi večnamenskimi prostori, jih uporabljajo?

Ja, čeprav so se od marca dalje te stvari seveda bistveno spremenile. Pred časom koronavirusa je ta prostor zares živel in kot rečeno, so se tam odvijali številni dogodki. Če omenim na primer prihod Miklavža, izdelovanje adventnih venčkov in volitve, ki pri nas veljajo za množične dogodke. Knjižnica naj bi bila načeloma odprta enkrat na teden. Takrat velikokrat potekajo tudi izobraževalne delavnice za otroke in podobno, poleg tega pa so enkrat tedensko organizirane tudi ustvarjalne aktivnosti. Izposoja knjig pa je mogoča vedno, ko je prostor v uporabi oziroma odprt.

Bi lahko rekli, da se je povečala tudi zavest o pomenu pisane besede v vašem lokalnem okolju?

Prej bi rekel, da se je povečala zavest o Slapenski zgodovini in tem, da mora vas kot celota nekako sodelovati skupaj. Gre namreč že za četrto knjižnico v zgodovini vasi, vse prejšnje so požgali, bodisi Fašisti bodisi kdo drug. Nekoč je bila v tej stavbi tudi italijanska osnovna šola, ki so jo obiskovale naše prababice in pradedki. Prepričan sem torej, da se je s ponovnim odprtjem knjižnice zavest o teh stvareh ponovno obudila.

Nova knjižnica je tako postala prostor, kjer se zbirajo vaške ideje in zamisli. Verjamete, da bi podoben prostor potrebovala vsaka slovenska vas?

Če se lahko izrazim bolj politološko, ker sam namreč študiram politologijo, je knjižnica postala prostor za demokracijo. V takih prostorih se razvija t. i. neformalna demokracija. Ljudje se tam neformalno srečujejo, neformalno pogovarjajo. Že samo ta simbolna vrednost prostora je ogromna. Stavba je bila zgrajena udarniško, poznamo ljudi, ki so zgradili to stavbo, v njej napeljali vodovod in elektriko. Taki prostori so zato izjemnega pomena za zavedanje o zgodovini nekega kraja in posledično za ustvarjanje skupnosti. Na Slapu skupnost brez takega prostora sploh ne bi mogla obstajati. Za njen obstoj je potrebno medsebojno poznavanje ljudi.

Je v tej stavbi danes poleg knjižnice še kaj drugega, ali gre zgolj za manjšo infrastrukturo?

Kot omenjeno, je bila včasih v teh prostorih osnovna šola. V pritličju se nahajajo stranišče, hodnik, kuhinja in knjižnica. V zgornjem nadstropju pa je samo en velik prostor čez celotno nadstropje, saj je bila včasih tam ogromna učilnica, namenjena združenim oddelkom – včasih so se v istem prostoru skupaj učili kar trije letniki otrok. Večje dogodke prirejamo torej v zgornjih prostorih, vsi manjši pa se odvijajo spodaj v knjižnici.

Imate morda točen podatek o tem, koliko knjižničnih enot ponuja vaša knjižnica? Se lahko primerja s kakšno manjšo državno knjižnico?

Mislim, da se mi s pravo knjižnico ne moremo primerjati, saj ne predstavljamo prave konkurence. V Slapenski knjižnici je približno 4000 enot gradiva, zato k nam še vedno prihaja potujoča knjižnica Bibliobus.

Zakaj se torej ljudje niso zganili prej? Zakaj ni prišlo do iniciative in se je čakalo na vašo pobudo?

Na Slapu ideje, da bi imeli takšno knjižnico, prej ni bilo. Problema ne vidim v tem, da pred nami izvedba česa podobnega ne bi bila možna, temveč gre za to, da ljudje na to preprosto niso pomislili.

Ste bili sami že kdaj prej aktivni pri podobnih civilnih pobudah?

Že od svojega trinajstega leta sem aktiven prostovoljec pri Karitasu, v sklopu katerega je nastala tudi knjižnica. Trenutno pa sem aktiven še pri Amnesty international Slovenija, Sindikatu Mladi plus in Zavodu Nefiks.

(Vir: Osebni arhiv)

Koliko podpore prejemate oziroma vam je pri tem nudi vaša družina?

Ko smo bili s prostovoljci še v fazi urejanja glavnih knjižničnih prostorov, je bilo mogoče knjige najti povsod po našem stanovanju, v vseh prostorih in kotičkih. Družina mi je tako zagotovo veliko pomagala, še posebej, ko smo te knjige nato tudi selili. Trudili so se po svojih najboljših močeh. Vseeno menim, da je bil ključen del to, da je sodelovala celotna vas, za končni rezultat pa so najbolj zaslužni mladi, torej srednješolci.

V kolikšni meri se je vaše življenje spremenilo, odkar ste postali Ime leta na Valu 202? Vas lokalni ljudje prepoznajo na ulici?

Moje življenje se ni bistveno spremenilo, lahko pa rečem, da me gotovo prepozna več ljudi v lokalnem okolju. Prepoznavnost, če jo seveda lahko tako poimenujem, je namreč dobra odskočna deska, ki poskrbi za vabila številnih društev in ambasad.

Lahko pričakujemo, da se boste v bližnji prihodnosti lotili še kakšnega podobnega projekta, morda v rokavu skrivate še kakšnega asa?

Bomo videli (smeh). Trenutno imam namreč polne roke dela z drugimi projekti. Pravkar recimo začenjamo nov projekt v sklopu Zavoda Nefiks, katerega glavni namen je opremiti mlade z informacijami o Evropski uniji. Prav tako sodelujem z Mladimi plus in mladinsko aktivistično skupino v Ajdovščini, kar mi ob koncu dneva ne pušča veliko časa za druge stvari.